Včeraj sem na svojem Facebook profilu delila zapis o Marilyn Monroe. Bila je ena tistih objav, ki jih objaviš spontano, iz srca, brez posebnega načrta. A odziv? Več kot 80 deljenj. Ogromno komentarjev. Veliko zasebnih sporočil. In iskreno, to mi je dalo misliti …
Vprašala sem se, zakaj se je ta objava tako dotaknila ljudi?
Ne gre za Marilyn samo. Ne gre za to, kdo je bila kot ženska ali kakšno življenje je imela. Vemo, da si svoje podobe ni ustvarjala sama – imela je ekipo. Stiliste, fotografe, maskerje, ljudi, ki so gradili njeno javno podobo. Pa vendar jo še danes mnogi vidijo kot simbol lepote. Kljub oblinam. Kljub temu, da njena konfekcijska številka ne bi šla skozi današnje modne standarde.
Mislim, da se je ljudi dotaknilo nekaj drugega. Vsak je našel svoje ogledalo v tej objavi
Cilj moje objave je bil spročilo, da lepota ni popolnost. In da največja omejitev ni zunaj – ampak v nas.
Tudi pri svojem delu z ženskami pa naj bo to na fotografiranjih ali delavnicah stila in oblačenja znova in znova opažam, da so največje omejitve tiste, ki si jih postavimo same.
Vidimo “napake”, ki jih drugi sploh ne opazijo.
Smo stroge sodnice svojih teles in te sodbe nas tiho vodijo v to, kako se oblačimo, kako se nosimo, koliko si dovolimo biti videne.
Kilogrami, leta, konfekcijska številka – vse to so le številke.
In me smo tiste, ki jim dajemo moč, ki je ne bi smele imeti.
In ja, vsem nam je mar, kako nas svet vidi.
Tudi če mi rečete da ni res ….
Vprašanje je le, ali izžarevamo svojo vrednost kljub številkam ali pa jih nosimo kot dokaz, da nismo dovolj.
Ampak fotografija ima eno čarobno lastnost – lahko ti pokaže, kar si že pozabila.
Tisto toplino v očeh. Tisto ženstvenost, ki ni odvisna od leta rojstva.
Tisto tvojo prisotnost, ki jo čutiš, ko se zares pogledaš.
📸 Če te zanima, kaj sem zapisala o Marilyn, si lahko prebereš celotno objavo tukaj. Morda bo tudi tebi dala misliti.
In če te bo med branjem prešinila misel: “Tudi jaz si želim takšne fotografije. Za spomin. Zase.” – si dobrodošla.
Brez pritiska. Brez potrebe, da “najprej shujšaš.”
Dovolj si že zdaj.
Tania Mendillo
